Landarska jama se nahaja v bližini vasi Landar (S. Silvestro d’Antro), ki leži na desnem bregu Nadiže v južnem delu Julijskih Predalp.
Ime Landar (it. Antro, iz lat. Antrum) se prvič pojavlja leta 888 po Kr. v listini, s katero frankovski kralj Berengarij I. podeljuje jamo in posest nad bližnjimi zemljišči diakonu Feliksu (vir: Luigi Schiaparelli, I diplomi dei re d’Italia, I, Roma 1903, str. 404, oet. 2). Pred njim je tu živel Lovrenc Prezbiter, duhovnik, ter gojil različne rastline. Landar se nato pojavlja leta 1265, kot omenja A. di Prampero v delu »Saggio di un glossario geografico friulano dal VI al XII secolo« (Poskus furlanskega geografskega slovarja od 6. do 12. stoletja), ki je izšlo v Benetkah leta 1882. Avtor dodaja, da ima kraj to ime zaradi bližine »jame«. Isto mnenje je potrdil Jacopo Valvasone di Maniago, ko je leta 1565 opisal vas in dodal, da »je na bližnjem hribu zelo prostorna jama...«.
V furlanščini imenujejo jamo S. Zuan di Landri, v italijanščini S. Giovanni d’Antro. V slovenščini je domače poimenovanje Sv. Ivan v Čelè, širše pa se je uveljavilo poimenovanje Landarska jama.
Do kraja pridemo po državni cesti št. 54. Če prihajamo iz Vidna, gremo mimo Čedada in Špetra ter pri Lipi (Tiglio) zavijemo levo, če prihajamo s kobariške strani, pa po mejnem prehodu vozimo mimo Podbonesca (Pulfero) ter prav tako pri Lipi zavijemo desno. Cesta nas nato vodi po mostu čez Nadižo v Tarčet (Tarcetta) in od tam naprej v Landar.
Za vaško cerkvijo sv. Silvestra je majhno parkirišče (večje je nekoliko više), od koder nas kratka in prijetna, deloma s kamnitimi ploščami tlakovana gozdna pot (slika 1) pripelje k jami. Sprehod je prijeten, pot je položna in razgledna, okolica naravnost idealna za bodoči gorski botanični vrt. Kaj kmalu smo pri najpomembnejšem naravoslovnem in zgodovinskem spomeniku Nadiških dolin, ki daleč naokrog slovi po svoji lepoti in po čudovitem prepletu naravnih danosti in umetniških stvaritev.
Jama se odpira v višini 348 metrov nad morjem sredi skalnate stene, ki je na zunanji strani delno pozidana. Danes pridemo do vhoda v jamo po strmem kamnitem stopnišču, točneje po 86 stopnicah. Nekoč je bilo v jamo mogoče priti le z vrvmi in lesenimi lestvami, ki so jih seveda lahko tudi potegnili v jamo, tako da je kraj postal v bistvu nedostopen.
Ko pridemo na vrh stopnišča, se nam nudi lep pogled na prepadno pobočje in na samo Nadiško dolino. Nato vstopimo v neke vrste vežo, iz katere vodi v jamo zidani hodnik, ki teče pod cerkvijo in s katerega se nato po nekaj stopnicah dvignemo v samo cerkev (to je stari dohod, ki je zdaj zaprt). Iz veže pridemo na razgledno