............LANDARSKA JAMA SV. IVAN V ČELÈ



Landarska jama se nahaja v bližini vasi Landar (S. Silvestro d’Antro), ki leži na desnem bregu Nadiže v južnem delu Julijskih Predalp.

Ime Landar (it. Antro, iz lat. Antrum) se prvič pojavlja leta 888 po Kr. v listini, s katero frankovski kralj Berengarij I. podeljuje jamo in posest nad bližnjimi zemljišči diakonu Feliksu (vir: Luigi Schiaparelli, I diplomi dei re d’Italia, I, Roma 1903, str. 404, oet. 2). Pred njim je tu živel Lovrenc Prezbiter, duhovnik, ter gojil različne rastline. Landar se nato pojavlja leta 1265, kot omenja A. di Prampero v delu »Saggio di un glossario geografico friulano dal VI al XII secolo« (Poskus furlanskega geografskega slovarja od 6. do 12. stoletja), ki je izšlo v Benetkah leta 1882. Avtor dodaja, da ima kraj to ime zaradi bližine »jame«. Isto mnenje je potrdil Jacopo Valvasone di Maniago, ko je leta 1565 opisal vas in dodal, da »je na bližnjem hribu zelo prostorna jama...«.

V furlanščini imenujejo jamo S. Zuan di Landri, v italijanščini S. Giovanni d’Antro. V slovenščini je domače poimenovanje Sv. Ivan v Čelè, širše pa se je uveljavilo poimenovanje Landarska jama.

Do kraja pridemo po državni cesti št. 54. Če prihajamo iz Vidna, gremo mimo Čedada in Špetra ter pri Lipi (Tiglio) zavijemo levo, če prihajamo s kobariške strani, pa po mejnem prehodu vozimo mimo Podbonesca (Pulfero) ter prav tako pri Lipi zavijemo desno. Cesta nas nato vodi po mostu čez Nadižo v Tarčet (Tarcetta) in od tam naprej v Landar.

Za vaško cerkvijo sv. Silvestra je majhno parkirišče (večje je nekoliko više), od koder nas kratka in prijetna, deloma s kamnitimi ploščami tlakovana gozdna pot (slika 1) pripelje k jami. Sprehod je prijeten, pot je položna in razgledna, okolica naravnost idealna za bodoči gorski botanični vrt. Kaj kmalu smo pri najpomembnejšem naravoslovnem in zgodovinskem spomeniku Nadiških dolin, ki daleč naokrog slovi po svoji lepoti in po čudovitem prepletu naravnih danosti in umetniških stvaritev.

Jama se odpira v višini 348 metrov nad morjem sredi skalnate stene, ki je na zunanji strani delno pozidana. Danes pridemo do vhoda v jamo po strmem kamnitem stopnišču, točneje po 86 stopnicah. Nekoč je bilo v jamo mogoče priti le z vrvmi in lesenimi lestvami, ki so jih seveda lahko tudi potegnili v jamo, tako da je kraj postal v bistvu nedostopen.
Ko pridemo na vrh stopnišča, se nam nudi lep pogled na prepadno pobočje in na samo Nadiško dolino. Nato vstopimo v neke vrste vežo, iz katere vodi v jamo zidani hodnik, ki teče pod cerkvijo in s katerega se nato po nekaj stopnicah dvignemo v samo cerkev (to je stari dohod, ki je zdaj zaprt). Iz veže pridemo na razgledno


Foto N. 8 - Iscrizione a caratteri gotici del maestro Andrea di Lack nella quale sono citati l’anno 1477 e l’aiutante Giacomo - Kamnita plošča z gotskim napisom, kjer se omenja mojster Andrej iz Loke, letnica 1477 ter pomočnik Jakob - Inschrift in gotischer Schrift aus dem Jahr 1477, in der der Baumeister Andrea di Lack und sein Helfer zitiert sind - Inscription in gothic letters of master Andrea di Lack in which the year 1477, and the helper’s name Giacomo, is mentioned


teraso, kjer je tudi stara zidana peč (slika 3) in od koder nas kratko
in ozko stopnišče pripelje skozi naravno odprtino jame v jamsko cerkev (slika 4). Stopnišče omejuje nizek zid z vgrajenim kropilnikom. Nad njim je v naravni jamski razpoki pritrjen majhen zvon (slika 5). Ko vstopimo v cerkev, je na levi strani na jamski steni slika Kristusovega obličja, ki spominja na sveti sindon; to je stara podoba, delo neznanega, morda domačega umetnika (slika 6). V prednjem delu jame so naravne oblike dopolnjene z zidarskimi deli, tako da sestavljajo teraso, ložico, ki verjetno izhaja iz langobardskih časov, zakristijo in prezbiterij oziroma kapelico. To je torej res posebno svetišče: stene in strop so iz žive skale in arhitekturni elementi se s svojimi linijami harmonično prilagajajo naravnim oblikam širokega vhodnega jamskega prostora. Domnevajo, da je bil v najstarejših časih ta kraj namenjen poganskemu kultu vode; arheoloških najb, ki bi domnevo potrjevale, sicer ni, vendar že sama posvetitev cerkve svetima Janezu Krstniku in Janezu Evangelistu kaže na to, saj sta v starokrščanskih časih ta svetnika pogosto prevzela mesto nekdanjih vodnih božanstev. Leta 1477 je bila cerkev povsem obnovljena. Delo je bilo poverjeno mojstru Andreju iz Loke, torej gorenjskemu stavbeniku, ki je v beneški prostor vnesel stilne značilnosti slovenske pozne gotike, kot se je oblikovala po praških vzorih. Andrej je postavil na osmerokotnem tlorisu zasnovan prezbiterij z rebrastim obokom, verjetno pa je tudi razširil polico pred cerkvijo in zgradil skriti hodnik, po katerem se iz jame ob